Šola za starše

Predavateljica: Tina Jereb
Datum izvedbe: 6. 10. 2022 ob 17. uri

Ena najglobljih otrokovih potreb je potreba po občutku povezanosti s svojimi starši. Vendar povezanost med staršem in otrokom se v vsakdanjem življenju, razumljivo, tudi izgublja.

Ali obstaja orodje, s katerim lahko z otrokom vsakodnevno krepimo stik, mu pomagamo odlagati v njem nabrano napetost in neprijetna čustva ter ga uporabljamo za krepitev otrokovega sodelovanja z nami? Obstaja – to je skupna igra. Na predavanju bomo govorili o tem, kako se starš preko igre in igrivosti lahko z otrokom poveže ter mu pomaga odložiti nabrano napetost in druge neprijetne občutke. Poleg tega bomo pogledali, kako lahko starši v konkretnih situacijah otroke z igrivostjo spodbudijo k sodelovanju z njimi in kako lahko včasih celo na igriv način postavijo meje.

Predavateljica: Tina Jereb

Datum izvedbe: 17. 11. 2022 ob 17. uri

Upiranje in čustveni izbruhi nam v odnosu z malčki, pa tudi starejšimi predšolskimi otroki večkrat predstavljajo velik izziv. Kako se odzivati na prebujajočo malčkovo potrebo po avtonomnosti, ko začne izgovarjati besedo »ne« in se upirati našim usmeritvam? In kako se odzivati na otrokove čustvene izbruhe oz. trmo? Kaj narediti, ko se otrok sredi trgovine v joku vrže na tla, ker mu nočemo kupiti sladkarije?

Na predavanju bomo raziskovali, kako se v takšnih situacijah na otroke lahko odzovemo povezujoče in sočutno. Kako lahko s svojimi odzivi podpiramo njihovo naraščajočo potrebo po avtonomnosti ter hkrati v odnosu z njimi postavljamo meje in jih vodimo. Poleg tega bomo na predavanju spoznali tudi, kako so čustveni izbruhi pri otrocih pogosto način, prek katerega odložijo nabrano napetost in čustva iz preteklih stresnih situacij.

Predavateljica: Ursula Obreza

Agresivnost je socialni odziv, ki se poraja v možganih. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Naša zmožnost »razšifrirati« posameznikovo agresivno vedenje – ne glede na to, za koliko starega človeka gre – pa je sorazmerna z našo zmožnostjo videti onkraj zgolj moralne perspektive in z mero našega samozavedanja.

V zadnjih letih smo agresivnosti pri nekaterih otrocih dali nalepko »problematična«. Nagnjeni smo celo k temu, da imamo izražanje vsakega od intenzivnejših čustev (razen sreče) za nezaželeno tako doma kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Prav ta zamisel starše sili proč od njihove človeške identitete. Pod pezo te premise počasi postajajo vse bolj igralci v svoji vlogi – in vse manj avtentična človeška bitja.

Agresivnost ni enako nasilje. Ta zmotna predpostavka, ta nesporazum, nam preprečuje uzreti njen eksistencialni vir. Iz tega razloga se nanjo odzivamo s strahom, obsodbo ali zanikanjem, namesto z radovednostjo, zanimanjem, priznanjem in empatijo. Agresivnost je nujna in življenjsko pomembna sila, brez katere ne bi bilo življenja. Res pa je, da potrebujemo ljudje 10-15 let, da – če so pogoji optimalni! – ustrezno integriramo agresivna čustva in se naučimo destruktivno agresivnost transformirati v konstruktivno. Otroci so izkustvena bitja – učijo se skozi izkušnjo, ne skozi pridiganje, moraliziranje, očitanje ali kritiziranje. Zato je najbolj pomembno, da lahko bivajo z odraslimi, ki so dovolj pogumni, da si upajo biti čustveno živi, iskreni in pristni. Tudi v svoji agresivnosti.

Predavateljica: Ursula Obreza

Pedagoška teorija in praksa nam dokazujeta, da ne z avtoritarno, ne s permisivno vzgojo nismo vzgojno uspešni. Otroci potrebujejo določeno mero frustracij in zahtev, odrasli pa jim moramo biti zgled, kako te frustracije prenesti. Avtokratični stil vodenja, kjer moč starša izhaja iz vloge, vodi v pretirano poslušnost in nesamostojnost otrok. Anarhični stil vodenja pa na drugi strani pomeni preveliko odgovornost za otroka. Skupno življenje je eksperiment, otroci pa potrebujejo dovolj dobre starše. Zgled je edina vzgojna metoda, ki zares deluje, žal pa vse preveč upov polagamo v nagrade in kazni. Pomemben je odnos, skozi njega lahko vplivamo na otroka. Starši in odrasli moramo težiti k vzpostavljanju osebne avtoritete, ki ne temelji na moči, ampak na tem, kdo smo. V pomoč pa nam je lahko osebna govorica. Odgovornost za kakovost razmerja je vedno na strani staršev oziroma odraslih. Je pa v odnosih stalno prisoten konflikt med integriteto in sodelovanjem. Otroci potrebujejo naše vodstvo, temeljna vrednota pri tem je enakovrednost. Potrebujejo tudi meje. Poleg postavljanja meja otrokom, je temeljnega pomena postavljanje osebnih meja, ravno tako pa upoštevanje meja otrok, ki jih v vzgoji pogosto prestopamo. Otrokom moramo znati reči tudi »Ne«. Potrebna sta hkratna prijaznost in odločnost, postavljanje meja in ohranjanje čustvene povezanosti. V vzgoji je potrebna doslednost, ne pa togost. Najpomembnejše je otroka uzreti takšnega kot je. Samospoštovanje se razvija v odnosu, celo življenje in nas ščiti pred travmami. Pomanjkanje samospoštovanja prinaša bolečine ljudem in njihovim razmerjem. Povzroča ogromno odvisnosti, občutkov krivde in slabe vesti.

Predavateljica: mag. Darja Barborič Vesel

Prožnost ali rezilentnost je mehanizem, ki omogoča, da se otrok, mladostnik, odrasli znajde in “preživi” v vsakokratnih in raznovrstnih situacijah, kakršne prinaša življenje. Nekateri ljudje se že rodijo z visoko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti, spet drugi, prejkone večina, pa se prek vzgoje in osebnostne rasti učimo, kako razumeti in sprejeti različne življenjske situacije ter kako v različnih okoliščinah ravnati in se odzivati. Tako bolj prožni otroci znajo najti prijatelje, ki jih sprejemajo in so do njih spoštljivi. To so otroci, ki se ne odzivajo kot žrtev niti v situacijah, ko se drugi spravljajo nanje. Otroci, ki iščejo iskati različne načine, kako biti v šoli uspešni – in obenem uspevati. To so otroci, ki utegnejo doživeti ločitev staršev, nemara celo grdo, vendar jim to ne vzame veselja do življenja, niti ne zapadejo v dolgotrajno samodestruktivno vedenje. Rezilentni in prožni ljudje niso neobčutljivi, temveč so zmožni živeti in preživeti s svojimi občutljivostmi.

Prožnost sestoji iz samospoštovanja in trdoživosti; iz zmožnosti prenesti težave in neugodne situacije, se iz njih kaj naučiti in najti pot, ki omogoča nadaljnjo življenjsko radost in smisel. Prožni otroci redkeje ali sploh ne zapadejo v zasvojenost od alkohola in/ali ostalih drog; tudi v primerih, ko se znajdejo v stiski zaradi spletnega nasilja uspejo poiskati pomoč in ponovno vzpostaviti osebne meje. Prožni posamezniki tudi mnogo bolje prenesejo postavljanje meja s strani drugih ljudi in le-tega ne dojemajo kot zavrnitev, temveč kot prikaz različnih videnj, doživljanja, perspektiv. Prožni otroci so bolj kot k iskanju različnosti nagnjeni k iskanju podobnosti – k iskanju vsega, kar nas lahko povezuje.

Razvoj prožnosti kot osebnostne lastnosti ali kot veščine oz. kompetence omogočimo odrasli, starši, vzgojitelji in učitelji, ki smo otroke zmožni prepoznati in sprejeti v vseh njihovih posebnostih, ki spoštujemo njihovo integriteto ter jih hkrati vodimo in prevzemamo odgovornost za odnos z njimi. Jih sprejemamo kot dragocena bitja in jasno sporočamo, kaj pričakujemo od njih, ter pri tem tudi vztrajamo; ki premoremo do otrok empatijo in smo hkrati tudi zahtevni. Zahtevnost za otroka pomeni tudi to, da zaupamo vanj in v njegove zmožnosti; lahko pa tudi močno prizadene njegovo integriteto, če ne vključuje tudi empatije in prevzemanja odgovornosti. Gre za vzgojni proces, ki morda ni enostaven – ki ni zbirka obrazcev in receptov – je pa vsakokratno srečevanje človeških bitij. Hkrati je to proces, ki tako otroku kot odraslemu omogoča občutek, da sta oba spoštovana in dragocena drug za drugega. Prožnost je odgovor na toksični individualizem, saj nam omogoča ohraniti integriteto in hkrati ostati povezan z drugimi.